To se bo dogajalo, da boste pričevali zame. Vzemite si to k srcu, da ne boste vnaprej premišljevali, kako bi se zagovarjali. (Lk 21,13–14)

Življenje

Na zunanjosti enega od mestih avtobusov, ki vozi po Londonu, je bil napis: »Bog verjetno ne obstaja, zato brez skrbi uživaj svoje življenje.« Jezus pa sklene pripoved o dramah, ki se bodo godile v svetu, z besedami: »S svojo stanovitnostjo si boste pridobili svoje življenje.« Hočeš nočeš, v igri je torej življenje.

Od kod se je v človeku naselila čudna podoba Boga, ki je čudodelnik, ki skrbi, da je med nami pravica in red, ki svoje zveste služabnike nagrajuje z varnostjo, zdravjem, dolgim življenjem …

In res, tudi za vernika ni kar tako lahko sprejeti življenje, ko nastopi obdobje preizkušenj v družini, službi, ko se pritihotapi bolezen ali naglo udari nesreča. »Kako, da se nam to dogaja, saj se vendar tako trudimo za vero, hodimo redno k sveti maši, resno zastavimo življenje?« se takrat vprašamo. Kako globoko je izvirni greh v nas zarezal duhovni občutek obsojenosti, da se ob vsaki podobni nesreči najprej vprašamo: Kaj sem naredil narobe? Zakaj sem kaznovan?

Jezus proti koncu svoje poti v Jeruzalem uporabi apokaliptični način govora o prihodnosti. Ljudje so se zanašali na tempelj, tradicijo, ustaljeno vernost, kulturo, voditelje. Pove, da nič od tega, na kar se naslanjajo, ne bo ostalo trdno.

In kar pove za njihov narod in svetovno zgodovino, pove tudi za mojo in tvojo življenjsko zgodbo. Ne pozabi: nič od tega, na kar se v svojem življenju naslanjaš, ne bo ostalo trdno. Niti vera, od katere pričakuješ varnost ali nagrado, niti dobre stvari, ki si jih zgradil. Povsod lahko računaš na razočaranja. Ta svet, kot ga vidiš, bo prešel. Ta svet in ljudje so ti dani, da z njim in z njimi prideš do življenja, resničnega življenja. Svet, življenje in ljudje ti niso dani v last.

Svet pa se danes suče predvsem okoli »lastiti se«. Prišli smo tako daleč, da si hočemo že z zakoni lastiti življenje samo in odločati o njem. Velik »jaz« želi odločati o vsem. Moj »jaz« je postal glavno merilo.

Zato je velika Božja previdnost, da se nam (v svetu in doma in v veri) stvari podirajo. V veliki noči so se v Kristusu stvari porušile, da bi človek nehal iskati Boga, ki ni tak, kot si mislimo. Na koncu bo ostalo, kar sem zgradil in daroval.

župnik Rafko