»Varujte se, da vam sŕca ne bodo obtežena z razuzdanostjo, pijanostjo in življenjskimi skrbmi in da vas tisti dan ne ujame iznenada kakor zanka. Lk 21,34–35
Čemu dajemo hrano
Stari oče je pripovedoval svojemu vnuku: »V meni se strašno bijeta dva volkova. Prvi volk predstavlja strah, jezo, zavist, žalost, lakomnost, krivdo, zamero, laž … drugi veselje, mir, ljubezen, upanje, vedrino, umirjenost, skromnost, prijaznost, prijateljstvo, dobroto, resnico, sočutje in zaupanje. Takšen boj se bije v vsakem izmed nas.
Vnuk se je zamislil, nato pa vprašal starega očeta: »Kateri volk pa potem zmaga?« In on je mirno odgovoril: »Tisti, ki ga hraniš.«»Varujte se, da vam srca ne bodo obtežena z razuzdanostjo, pijanostjo in življenjskimi skrbmi.« To je edino, česar se nam je v resnici bati. Ne izgubimo notranjega miru, ko slišimo o zunanjih napetostih in grožnjah. Advent torej ni nikakršno spokojno pričakovanje »posladkanega« Boga v jaslicah. Spominja nas na boj, ki je v svetu in tudi v nas.
Dve možnosti imamo. Ali sprejmemo čas in boj v nas ali pa se umikamo in bežimo od njega v sodobne omame. Mamilo je danes tudi v zunanjih ponudbah in dejavnostih ter »mnogih skrbeh« v času, ko se izteka leto. Mamilo ti daje lažni občutek, da si živ in koristen takrat, ko se v resnici umikaš pred življenjem. »Dobri volk« ni nahranjen, ampak omamljen. Volk je od zla ranjen. Krščanski odgovor na to zlo je, da ne omamimo bolečine, ampak mu damo hrano.
Letošnji advent daje veliko možnosti za hrano. Ni treba zbežati v drug svet niti v preteklost. Gospod prihaja v tvoj svet. In ta je edini resnični svet. Ne delaj velikih sklepov in ne računaj le na svojo moč. Poskrbi za hrano.
Bog bo poskrbel. On bo lahko premagal prvega volka v nas, če mu bomo pustili. Mi smo tisti, ki ne zaspimo in odgovorno pripravimo prostor ter poskrbimo za hrano.
»Ko se bo to začelo dogajati, se vzravnajte in dvignite glave, kajti vaše odrešenje se približuje.« Ko »se bo to začelo dogajati« tudi v meni, naj me spomni, da potrebujem odrešenje. Dobro je, da Bog dopušča take čase zunaj in znotraj nas. Brez te napetosti bi pozabili, zakaj potujemo in kam potujemo. Nazaj ne moremo. Preteklost je za nami. Advent mirno, vendar zanesljivo govori: Svet bo zanesljivo šel naprej in ne nazaj. Nasloni se na to, kar je resnično. In sprejmi čas.
župnik Rafko
