Nedeljska duhovna misel, 16. 2. 2025

Če samo zaradi tega življenja zaupamo v Kristusa, smo od vseh ljudi najbolj pomilovanja vredni. Toda Kristus je vstal od mrtvih, prvenec tistih, ki so zaspali. 1 Kor 15,19–20

 

 

 

 

 Vera ni le tolažba

»Če pa Kristus ni vstal, je prazna naša vera.«
Jezusovih blagrov ne moremo postaviti samo na zemljo. In ne moremo jih postaviti samo v nebesa. Češ, blagor ti, če na zemlji trpiš, v nebesih se bo vse uredilo.
Jezusovi blagri so veliko olajšanje, da lahko na zemlji drugače živimo uboštvo, žalost, stiske. Kdor je sit, malo potrebuje drugega. Kdor je bogat, ne ve, kaj pomeni na položnicah plačati zadnji obrok. Toda če nimamo več vere v vstajenje, kako naj potem živim stiske sredi tega sveta.

Z blagri Kristus v meni prebuja vprašanje: Ali je moja vera v vstajenje vera sedanjosti ali je morda preteklosti ali prihodnosti. Če verujem le v pretekli dogodek, da je Kristus »nekoč« vstal, Kristusa še nisem srečal. Še vedno verujem le v Boga in ne v Boga Očeta.
Če verujem, da bomo »nekoč nekje« vstali, je moja vera postala čakanje, ne pa oznanjevanje. Potem ne vem, zakaj sem krščen. Da je Kristus vstal pomeni, da je živ. Da je kot človek in Bog živ. To njegovo življenje kristjani živimo od krsta naprej. In to življenje je človeško in Božje. Združeno. Nerazdružljivo. Kristus ni več nikdar samo Bog ali samo človek.

 Kristjani smo torej s Kristusom že vstali in za nas vstajenje ni več samo stvar preteklosti in prihodnosti. Blagre je možno v polnosti razumeti samo tako. Sicer ostajajo le tolažba. Ostajajo le na zemlji ali le v nebesih. Kristus pa živi nebeško in zemeljsko življenje združeno. Živi v cerkvi po zakramentih, Božji besedi in po bratih in sestrah, drugih, ki so z mano povezani v eno telo.

Blagor torej tistim, ki so dovolj ubogi, da potrebujejo drugega. Blagor tistim, ki vedo, da sam ne moreš vstati od mrtvih. Da sam ne moreš premagati smrti, tudi če si še tako popoln. Blagor tistim, ki ne živijo samo na zemlji in ne samo v nebesih. Blagor tistim, ki že živijo hkrati tu in tam.

župnik Rafko