»Eno ti manjka: pojdi, pr1daj, kar imaš, in daj ubogim, in imel boš zaklad v nebesih; nato pridi in hôdi za menoj!« Mr 10,27
Imeti ali hoditi
Zakonca nista mogla imeti otrok in sta posvojila dečka – siroto. Rada sta ga imela. Omogočila sta mu šolanje v najboljših zavodih. Fant je imel res srečo, da ga je posvojila taka družina. Po diplomi je dobil dobro službo in kmalu je spoznal čudovito dekle.
Ko sta se nameravala poročiti, je oče hudo zbolel. Sin se je odločil, da poroko odloži, da bi lahko skrbel za bolnega očeta. Oče je izvedel za njegovo namero in ga je poklical k sebi. Sin mu je razložil, da želi skrbeti zanj v bolezni in mu vsaj malo povrniti vse dobro, kar je storil zanj.
Oče mu je dejal: »Kar poroči se. Če bi mi rad povrnil dobro, ki sem ti ga storil, ljubi svojo ženo, kakor sem jaz ljubil tvojo mater, in ljubi svoje otroke, kakor sva midva ljubila tebe. Ko boš najino ljubezen prenesel na svojo družino, nama boš vse povrnil!«
Tega ni razumel bogati mladenič. Hotel je Bogu povrniti, ne pa dati naprej. Podobno kot tisti, ki je prejel en talent in ga ni bil pripravljen izgubiti. »Zbal sem se in sem šel ter zakopal tvoj talent v zemljo. Glej, tu imaš, kar je tvojega!« (Mt 25,25).
Tudi mi se lahko zelo trudimo. In še služba in šola danes zahtevata vedno več in več. Ali nismo morda tudi mi podobni mladeniču? Gnal ga je občutek, da mu življenje uhaja. Rad bi ga zadržal, da ne bo na koncu videti, kot da ga ni izkoristil. Tudi mi smo v skušnjavi, da bi Boga prosili za recept, kako naj živimo, da bo vsaj nekaj ostalo. Vprašaj se, ali morda svoje vere nisi začel živeti v prikritem strahu, kako boš v odnosu do Boga lahko povrnil. Odnosov ne moreš shraniti. Nobenega odnosa, ne z Bogom ne z ljudmi, ne moreš povrniti.
župnik Rafko
