Vse, kar mi Oče da, bo prišlo k meni; in kdor pride k meni, ga nikoli ne bom zavrgel, kajti nisem prišel iz nebes, da bi uresničil svojo voljo, ampak voljo tistega, ki me je poslal.« (Jn 6,37–38)

Le nekaj ponižnosti

Trije ljudje so se znašli ob deroči reki. Nujno so morali priti na drugo stran. Vsi trije so molili. Prvi, prebrisan veletrgovec, je pokleknil in prosil Boga: »Gospod, daj mi poguma, da se vržem v te nevarne vode. Na drugi strani me čakajo pomembni posli, mudi se mi.« Malo se je obotavljal, nato je skočil. Reka ga je odnesla.

Drugi, izkušen vojak, poštenjak, močnega duha, se je po vojaško vzravnal in molil: »Gospod, daj mi moči, da premagam to oviro. Premagal bom to reko, moje geslo je vedno ‘boj za zmago’.« Pogumno je stopil v vodo, a tok je bil močnejši od njega.

Tretja je bila žena. Doma so jo čakali mož in otroci. Tudi ona je pokleknila in zaupno molila: »Gospod, pomagaj mi. Daj mi nasvet in modrost, kako naj prečkam to nevarno reko.« Ko je vstala, je nedaleč stran opazila pastirja, ki je pasel čredo ovac. »Je kje mogoče prečkati to reko?« ga je vprašala. »Deset minut od tod, za tisto skalo, je most,« ji je odvrnil pastir.

Včasih je potrebno le nekaj ponižnosti in nekdo ti pokaže pot rešitve. Podobno je pri osebni veri v vstajenje. Le nekaj ponižnosti zadostuje za odločilni odgovor na vprašanje, kaj je po smrti, katera religija ali katera modrost nam bo dala odgovor na vprašanje, kako lahko pridemo čez.

V resnici obstaja samo eno temeljno vprašanje: Ali lahko do resnice prideš sam ali priznaš, da potrebuješ nekoga drugega?

»Kajti nisem prišel iz nebes, da bi uresničil svojo voljo, ampak voljo tistega, ki me je poslal.« Lahko se delamo junake na tej strani reke. Lahko poskušamo sami tudi pred Bogom rešiti svojo dušo. Vendar nas je Kristus rešil smrti ravno s tem, da tega ni hotel izpeljati sam. Čeprav vseveden in vsemogočen, pusti, da mu Oče kaže pot. V tem je življenje! Življenje je v ljubezni, življenje je v odnosih. Kristus ni postal le eden izmed verskih voditeljev. Ni hotel ljudem le pokazati poti. On sam je postal pot. In v tem je velikanska razlika med religijo in vero. »Volja mojega Očeta je namreč, da ima vsak, kdor gleda Sina in veruje vanj, večno življenje.«

Kako velik je na primer človek, ko na bolniški postelji v prezgodnji neozdravljivi bolezni zmore to dejanje izročitve! V takih trenutkih je človek večji od filozofov.

župnik Rafko