»Jezus, spomni se me, ko prideš v svoje kraljestvo!« In on mu je rekel: »Resnično, povem ti: Danes boš z menoj v raju.« (Lk 23,42–43)

Na isti ladji smo

Vsi so imeli veseli december. Noe pa je gradil ladjo. Danes mnogi živijo le iz sebe in zase po načelu: Za mano lahko pride potop.

Bo ta mesec le še en advent od mnogih? Bomo spet delali velike osebne načrte za december, na koncu pa bo vse po starem? Da, to je krog adventnega venca. Ponavljanje in vrtenje v krogu. In ta krog lahko kvečjemu malo polepšamo, dodamo okraske, da življenje v tej temi in sivini ne bo preveč enolično.

Toda Kristus je postal človek. Spustil se je. Sprejel je našo »usodo« za vedno! In to je večnost na krščanski način. Ko vsak dan teden, leto… ni vel le ponavljanje. To večnost predstavlja ladja. Na razburkanem morju smo. Kristus živi v svojem telesu, in mi smo s krstom  del tega telesa, ki je Cerkev.  

Ladja je simbol krsta. Podoba rešitve. S krstom smo rešeni po vodi. Nisem več sam na tej razburkani gladini. Sem del cerkve. Romarji upanja smo, ker verjamemo v zgodbo, ki jo je začel Bog skupaj z nami.

Ob nedelji Karitas me ladja lahko spomni na pšenico. Večino žita po celinah danes prepeljejo ladje. Da bi lahko ljubili in delali dobro drugim, se je treba najprej nahraniti. Kristus je postal kruh življenja. Rodil se je v Betlehemu (ki pomeni »Hiša kruha«), da bi se človek končno nahranil z resničnim kruhom.

To pšenico je treba vsejati, negovati, In čakati. Biti vztrajen. Zato nesimo ta zrna pšenice domov. Tam ga vsejmo. Naj nas spominja na krepost upanja. Treba je čakati in vztrajati. Življenje, ki smo ga prejeli, je treba negovati. Še več. Zrna žita morajo umreti. Če imaš upanje, potem lahko izgubljaš. Naučil si se izgubljati.

Kaj vse težko izgubim in prepustim? Česa se še oklepam in v strahu držim? Vse to daj v to seme. In zaupaj, da boš iz tega prejel resnično žito. Zrno samo zase je le okrasek. Ko umre, zraste in se zamesi v kruh, postane hrana.  Še več, postane skupnost. V adventu bomo lahko skupnost, ladja. Vsak lahko nekaj prispeva. Sredi veselega utripajočega decembra se odvija še druga zgodba. Postani del nje. In na kncu boš videl, da se življenje ne ponavlja.

župnik Rafko