»Tistim pa, ki so jo sprejeli, je dala moč, da postanejo Božji otroci, vsem, ki verujejo v njeno ime in se niso rodili iz krvi ne iz volje mesa ne iz volje moža, ampak iz Boga.« (Jn 1,12–13)

Pogovor

»V začetku je bila beseda.« Lahko bi rekli: »V začetku je bil pogovor.«

Neki ameriški kirurg je bil zelo predan svojemu delu. Uspešen. Delo ga je osrečevalo. Le nekaj je bilo narobe. Njegova žena je bila zelo nemirna. Zato jo je poslal k zdravniku. Nekega dne mu je psihiater povedal, da je žena zbolela zato, ker ji ne posveča dovolj pozornosti. Vsaj enkrat na teden bi morala iti skupaj ven. Mož se je odločil, da bo ženo vsako soboto peljal v kino. Čez nekaj časa je ta kirurg doživel srečanje s Kristusom. Spreobrnil se je in začel resno živeti kot kristjan. Ženo je začel poslušati. Poslušal jo je tudi prej. Toda tokrat na čisto drugačen način.

Psihiatrova pomoč je na koncu pomagala njemu. Povedal je: »Ne obiskujeva več kina vsako soboto. Nimava več potrebe. Drug drugemu se odpreva in si poveva stvari, o katerih nisva niti sanjala, da si jih lahko poveva. To navado sva vpeljala, ker želiva odkriti Božje vodstvo v najinem zakonu in družini.«

Tako je z odnosi. Način pogovora vse spremeni. In tako je z molitvijo. Način molitve te spremeni. Ko si potopljen v luč, odsevaš luč. Ko si potopljen v besedo, ne razodevaš sebe, ampak drugega. Za Janeza je rečeno: »Ni bil on luč, ampak pričeval naj bi o luči.«

In kako se ti pogovarjaš z Bogom? Odkar je Bog postal naše meso, se je tudi način molitve spremenil. Smo še vedno naučeni, kaj vse je treba narediti za Boga? Da »moramo« moliti? Moliti, da nekaj dobimo. Je v nas še vedno ta poganska podoba Boga? Podobno kot je kirurg hodil z ženo v kino. Naredil je nekaj zanjo. To je lahko dolžnost, ki jo odkljukamo. To je lahko začetek.

Toda tvoja molitev lahko pride do tja. Ni ti treba več »v kino«. Začnita si pripovedovati. Beseda je postala meso. Beseda lahko postane del tebe. In tvoje življenje se bo spremenilo.

župnik Rafko