»Jaz sem pot, resnica in življenje. Nihče ne pride k Očetu drugače kot po meni. Če ste spoznali mene, boste spoznali tudi mojega Očeta« (Jn 14,6–7).
Ga poznaš?
Študentka je pripovedovala, kako jim je profesor napovedal poseben preizkus znanja. Skrbno je študirala, šla je skozi vsa vprašanja in prišla do nenavadnega vprašanja: Kako je ime čistilki, ki čisti na našem oddelku?
Vedela je, da je majhna, črnolasa, stara kakšnih petdeset let, velikokrat jo je že srečala. Vendar je morala to vprašanje pustiti brez odgovora.
Neki drugi študent se je pritožil: »Ali bo tudi to zadnje vprašanje upoštevano pri oceni?« Profesor je odgovoril: »Seveda. Pri svojem delu boste srečali veliko ljudi. Vsak izmed njih je pomemben, pa čeprav se jim boste lahko samo prijazno nasmehnili. Tega dogodka študentje niso nikoli pozabili. Čistilki je bilo ime Doroteja.
Ne gre, da bi si zapomnili vsa imena. Ampak na koncu bodo ostali odnosi.
»Filip, toliko časa sem med vami in me nisi spoznal? Kdor je videl mene, je videl Očeta.« V nebesih bodo vladali drugačni načini sporazumevanja in poznavanja. Presenečeni bomo, koliko nepoznanih »Dorotej« bo tam in kako pomembni so bili v Božjih načrtih. Na tej strani pa se vgrajujemo kot živi kamni v stavbo, ki bo ostala.
Mi pa preko dnevnih novic toliko zapolnjujemo naš um le z znanimi ljudmi. Pa čeprav jih niti ne poznamo. Ali pa se ukvarjamo z ljudmi, ki nas žulijo, ki so nas prizadeli, nam naredili krivico. Ali pa s tistimi, ki smo jim nevoščljivi zaradi naše ranjenosti.
Jezus svoje apostole zapušča tako, kot mora dober oče ali mati izpustiti otroka. Toliko jim zaupa, da lahko zaživijo kot odrasli. Mislili so, da Jezusa poznajo. Po vstajenju pa so imeli s tem poznavanjem težave. Postati krščansko odrasel pomeni, da začnemo Kristusa spoznavati skozi druge ljudi. Privaditi se bo treba na nebeški način odnosov. Tam, »v hiši mojega Očeta je veliko bivališč«. Bivališča bodo odnosi. Mreže, ki jih pletemo, bodo ostale.
Komaj se navadimo, da smo pozornejši na drobne stvari in na vsakega človeka. In ko malo popustimo, se že začnemo ukvarjati z vsem, kar nas moti. Hudič stalno razdvaja in ločuje. Stalno v nas vzbuja nekaj, kar nas moti in jezi.
Hudiča sploh ne moti naša popolnost, zmoti ga zametek nebeškega življenja med nami. Ve, da tega sam ne bo nikoli deležen, in je smrtno ljubosumen. Nikar mu ne nasedajmo. Bog nam pošilja nekaj čistilk Dorotej, da bi nas naučil živeti ne otročje, ampak odraslo krščansko življenje.
župnik Rafko