Jezus pa je zaklical z močnim glasom in izdihnil. In zagrinjalo v templju se je pretrgalo na dvoje od vrha do tal. (Mr 15,37–38)

Zagrinjalo se je pretrgalo

Vsako leto grem z velikim hrepenenjem v veliki teden. Čeprav pride vedno vmes veliko nenačrtovanih stvari, sem vsako leto notranje zelo pomirjen. Naučil sem se: v velikem tednu je treba samo ohranjati ogenj v srcu. Ko imaš v srcu ljubezen, vsa znamenja spregovorijo.

Jezus gre v ta teden sedeč na oslu. Konj je znamenje človeške moči, osel znamenje nepopolnosti in drugačne moči.

In dogaja se podobno, kot se je tedaj. Nekateri so se oddaljili. Dogajanje so spremljali le od zunaj. Nekatere pa je tisti teden zbližal z Bogom. In tako je tudi menoj. Lahko bom ostali ob lepem običaju, ob blagoslovljeni vejici … Toda Bog bo ostal zunaj. Lahko pa nas bo stiska velikega tedna skupaj z mojo osebno zgodbo zbližala resničnim in živim Bogom.

Med branjem pasijona vsako leto med drugim slišimo: »In zagrinjalo v templju se je pretrgalo na dvoje od vrha do tal.« Šele zadnja leta me ta stavek silno nagovarja. Zagrinjalo je smrt. Beton, ki nas je oddaljil od Očeta. Pretrgalo se je od vrha do tal. Mi od spodaj poskušamo odstraniti ta zastor, pa ne gre. On je pripel na to stran.

Zagrinjalo je v temelju zakrivalo presveto. Tudi mi se poskušamo približati nečemu, kar je sveto. Toda o Bogu razmišlja vsak po svoje. Za večino ostane uganka. Nekaj, kar je na drugi strani zagrinjala. Domov prinesemo nekaj blagoslovljenega in mislimo, da imamo s tem Boga že doma. Vera »za vsak slučaj« te pusti zagrnjenega.

In vendar. Ko pustim, da Kristus zares vstopi k nam/k meni domov, se zgrinjalo pretrga. Prišel je in šel v smrt z naše strani. In tako je pretrgal zagrinjalo s te strani. Ko ga bomo spustili k nam domov, bodo tudi običaji spregovorili, tudi hrana bo drugače zadišala. In prižgano svečo bom drugače videl.

Tako zelo vam želim letos, da bi mu dovolili vstopiti. Kako drugače potem vidiš dogajanje v svetu, kako drugače začneš videti svojo življenjsko zgodbo.

Bog vedno dopušča stisko in hkrati odpira novo pot. Odpri mi srce in pridruži se njegovi skupnosti. Skupaj pridemo polni pomanjkljivosti, nevoščljivosti in umazanije. Skupnost nepopolnih mi je dana zato, da bi se naučil ljubiti tako, kot bomo ljubili v nebesih. Veliko noč lahko razumeš samo skozi nepopolnost.

Ne pozabi na ljubezen. On je šel v ljubezni do konca. Zato tudi ti obnovi v sebi ogenj.

župnik Rafko