Ko so modri odšli, se je Gospodov angel prikazal Jožefu v sanjah in rekel: »Vstani, vzemi dete in njegovo mater in zbéži v Egipt! (Mt 2,13).

Vstani in pojdi

Nekega starejšega moža so vprašali: »Kaj ste dobili v življenju, ko ste redno molili?« Mož je odgovoril: »Nič nisem dobil, sem pa veliko izgubil: jezo, sebičnost, nevoščljivost, bojazen, strah pred smrtjo.

Ko se mož in žena učita med seboj pogovarjati, veliko izgubljata. In blagor otrokom takih zakoncev! Zakaj? Ker bodo šli skozi življenje lažji, neobteženi. Manj teže bo od zgoraj padlo nanje. Manj strahov bodo posrkale njihove nežne duše. Njihov korak v življenje bo poskočen.

Lahko si predstavljamo, kakšen pogovor je bil med Marijo in Jožefom. Še posebej, ko je bilo treba hitro spremeniti pričakovanja. Vstati, oditi … Kljub stiski je bil med njima prisoten Bog. To je skrivnost pogovora.

Vidimo, da ju je Bog ves čas učil izgubljati. Koliko svojih pričakovanj mora zapustiti mož, koliko jih mora zapustiti žena. Jožef je imel pričakovanja in tudi Marija jih je imela. Toda oba sta se podajala v neznano.

Tudi danes naj Gospod vzgaja. Tiste, ki ste živi, nezaparkirani, tiste vas uči hoditi v neznano. Puščati za seboj tiste gotovosti, na katere ste se še malo prej naslanjali.

Zakaj sta bila Jožef in Marija dobra starša? Zato ker sta bila sama kot posameznika popolna? Ne! Dobra starša sta bila, ker sta bila v nenehni hoji. Ko otroci vidijo starše v hrbet, kako gredo naprej, lahko gredo potem tudi sami naprej. Podobno velja za stare starše. Blagor otrokom in njihovim vnukom, katerih none in nonoti se ne ustavljajo in niso zagledani nazaj. V mislih se ne ukvarjajo z napakami »ta mladih«, ampak »nezalepljeni« gredo naprej.

Znana podoba iz starih časov kaže stvarjenje Adama in Eve. Bog prime Evo za zapestje, išče njen pulz. Potem prime Adama ter išče utrip v njegovem zapestju, da mu predstavi Evo. Tako ju združi v nekaj novega. Med njima je Bog. Njun odnos je Bog. V tem odnosu lahko otrok prepozna Boga. Zakon pa smo danes začeli prekrivati z družino. In zato ne vemo več, kaj je.

Preveč različni smo, da bi kar po naravi zdržali skupaj. Zato Bog išče, da bi našel in izmeril naš pulz. Pustita se mu prijeti za zapestje. Pusti, da on najde tvojo žilo in otipa tvoj žilni utrip, tvojo zelo krhko naravo. Pustita, da bo Bog med vama. Pustita, da veliko izgubita. In otroci, čeprav na begu, ne bodo posrkali vajine jeze in vajinega strahu.

župnik Rafko