Nekateri izmed njih pa so dejali: »Ali ni mogel on, ki je slepemu odprl oči, tudi storiti, da bi ta ne umrl?« Jn 11,37

Tišina

Ko v družino pride smrt, v pravih urah poleg joka nastopi tišina. Takrat jo v polnosti živimo. Takrat čutimo, da nam zunanji govoreči aparati ne koristijo. Hrup lahko samo pokrije, kar je v globini.

Ob takih dogodkih se človek sooči z globino in potrebuje molk. Potem potrebuje tudi govorjenje, besedo, da z njo daje ven, kar pritiska v globini. Takrat zraven sebe potrebuje tišino drugega človeka. Ko sem tiho in poslušam, ti dajem prostor. Tišina pove, da je odnos pomembnejši od vsake razlage, navodil, receptov …

Kot duhovnik vem, da danes ljudem lahko največ pomagam, ko sredi dnevnega direndaja dam čas za poslušanje. Človek, ki si je sposoben sredi današnje dirke brez slabe vesti vzeti čas za poslušanje in molk, se že pripravlja, da vstopi v samo smrt. Takrat bo treba pustiti vse. Takrat bo umolknila zunanja beseda in bo dobila ves prostor notranja beseda.

Tiha nedelja in Jezusov vstop v Lazarjev grob. Ni velike noči, če se pred njo ne soočimo s smrtjo. In grob, zaprt s skalo, je podoba tišine. Zavaljen kamen na grobu je podoba greha, ki je zaprl pot med Božjim življenjem in človeškim življenjem. Beseda se skozi težko skalo ne sliši več. Pred vprašanjem smrti ostajamo sami, zato jo v praksi tako ali drugače zanikamo. Težko je, ko na pogrebih skoraj ne vidiš otrok, ko otrok skoraj nikoli ne kropi mrliča. Zato na zunanji strani te skale ustvarjamo debelo plast hrupa, da lahko naša notranjost sploh preživi.

»Ali ni mogel on, ki je oči odprl slepemu, tudi storiti, da bi ta ne umrl?« so govorili nekateri. »Ali ne bi mogel Bog preprečiti zla, trpljenja, smrti?« rečemo mi. In nekateri so prav ob tem dogodku v Betaniji prejeli dar vere, nekateri so jo dokončno zavrnili. Smrt dokončno počisti s tem, kar je samo lepo pobarvana ideja brez vsebine.

Spoved je Jezusov sestop v tvoj grob. Pomisli, da si pristal v dosmrtnem zaporu in nepričakovano zaslišiš besede: »Pridi ven«. Ali človek lahko doživi izkušnjo lepše in globlje sreče, kot je to?

župnik Rafko