Naslednji dan je zagledal Jezusa, da prihaja k njemu, in je rekel: »Glejte, Božje Jagnje, ki odvzema greh sveta.« (Jn 1,29)

Jagnje Božje

Neki mlad nadebudnež je zjutraj pred šolo rad šel k sveti maši in bil tudi strežnik. Kadar so bile po maši litanije, se je zgodilo, da je zamudil pouk. Ves upehan se je pred učiteljico opravičeval, da je zaspal.

Takrat se v šoli ni smelo govoriti o Bogu, kaj šele o maši, o litanijah … Vendar je tako dišal po kadilu, da so sošolci in učiteljica vedeli, da ni zaspal. Niso mu zamerili njegove laži. Fant si preprosto ni upal povedati po resnici. Toda ker je imel iskreno rad Boga in je vero živel s srcem, je s tistim vonjem nevede oznanjal Kristusa bolj kot z mnogimi besedami.

Tako lahko iskrene kristjane izdaja »vonj«. To je skrivnost življenja, v katerem ne oznanjaš več samo z besedo, ampak preprosto s tem, da si z Bogom. Če si z njim, boš po njem dišal in ti tega nihče ne more preprečiti.

So ljudje, ki imajo veliko povedati o sebi, o drugih. In so  ljudje, ki nevede veliko povedo o Bogu. Zato je Jezus dejal o Janezu Krstniku, da med rojenimi od žena ni večjega od njega. Ljudi ni navezoval nase, ampak je s seboj kazal na Boga. Ni se mu bilo treba več spraševati, koliko je popoln. Tako je bil zagledan vanj, ki jemlje nase greh sveta, da se mu ni bilo treba več vrteti okoli sebe. Če hočeš postati velik, se nehaj meriti.

Kako kruto danes tekmujemo s seboj in z drugimi! Ali kristjani kažemo nase ali Nanj? Ali dajemo svetu nauke o Bogu ali dajemo Boga? Dokler imaš toliko potrebe po glodanju drugih in sebe, dokazuješ, da še ne kažeš na Boga.

Otroku smo morda dali mnoge nauke, kako naj živi. Kdo pa mu bo pokazal na Jagnje Božje, ki jemlje nase greh sveta? Vera še ni v tem, da veliko veš in da se držiš nekaterih načel. Vera je v tem, da nisi več sam. Kristusa ne moreš dokazati, lahko le dišiš.

župnik Rafko