In glej, glas iz nebes je rekel: »Ta je moj ljubljeni Sin, nad katerim imam veselje.« (Mt 3,17)

Kako odrasti?

Nekdo me je vprašal, kdaj mlad človek odraste. Odgovoril sem mu, da danes največkrat ni starosti, poklica, načina obnašanja ali česa podobnega, ob čemer bi to prepoznali. Čeprav se časi na zunaj spreminjajo, notranja prelomnica v življenju ostaja. Zunanji običaji so samo pomagali prehoditi notranjo pot. Dokler je ne prehodiš, ne odrasteš, tudi če imaš že dovolj let.

Ostaja reka Jordan. Kristus je sprejel krst in se dal potopiti v to tekočo vodo sredi puščave. Življenje teče vztrajno kakor reka. Ni ga mogoče zadržati, ohraniti, nadzorovati, razumeti … Je ena sama pot: spustiti se v to reko. Nobene druge reke ni in je ne bo. Eno samo življenje je in človek mu ni gospodar. Gospodar življenja je en sam, edini Oče. Odrasti zato pomeni potopiti se »v reko Jordan«, zapustiti obrežje in sprejeti pot v neznano. Nihče ti ne bo mogel dati zagotovila, kaj te čaka. Nihče ne bo mogel pomočiti noge in stopiti v vodo namesto tebe. Moral boš sam, vendar ne sam. Potrebuješ nekoga, ki te spremlja. Potrebuješ tudi skupnost, brez nje ostajaš le v svojih predstavah in ne boš videl »čez«.

Zaman se trudimo, da bi družbo tako spremenili, posodobili, da v njej ne bi bilo treba odrasti. Da je življenje eno samo in da je vanj treba oditi, je jasno iz ravnanja Boga samega. On sam je odšel iz tega, kar je za nami. On sam je stopil in se dokončno potopil v »usodo« padlega, izgubljenega in minljivega človeštva.

Toda ni šel sam. V vodo stopa z Očetom. Jagnje Božje jemlje nase greh sveta. Zato breme vsega človeštva sovpada z Očetovo ljubeznijo. Bogu samemu torej ne bi bilo treba v neznano. Življenje bi lahko »organiziral« drugače, vendar ga ni.

Zakaj bi se torej bali iti v neznano? Tudi danes in še posebej danes, sredi »moderne« družbe, sredi puščave. Pomehkuženost ti lahko odmakne in oddalji odraslost. Ko življenje izgubiš in ga znova najdeš, takrat odrasteš. Zato Oče dopusti, da v življenju kdaj ostanemo brez vsega.

župnik Rafko