»Vzemi svojega sina, svojega edinca, ki ga ljubiš, Izaka, in pojdi v deželo Moríja! Tam ga daruj v žgalno daritev na gori, ki ti jo bom pokazal!« 1 Mz 22,2

Tri gore

Ko se znajdeš v dolini, v noči ali megli, izgubljen, ko gre vse narobe, se sprašuješ, zakaj. In začneš dvomiti v Božji načrt. Takrat se spomni, da si bil na gori. Morda si že pozabil. Morda se ti zdi, da je to le del preteklosti.

Mislim, da odrasli gremo prej ali slej čez tri gore. In postna pot do velike noči tudi pelje čez te vrhove.

Prva je gora Morija. Abraham je bil tam pripravljen dati vse, prav vse. Bog ga je pripeljal do popolne poslušnosti. Temu se reče zaupanje. Danes poslušnosti sploh več ne razumemo pravilno. Na koncu mu ni bilo treba darovati vsega. Bog je potreboval njegovo vero.

Druga je gora Kalvarija. Tam je Nekdo dejansko daroval vse. V ljubezni je šel do konca. Preden sem se tega zavedal. Preden sem od prednikov prejel vero, je on že šel do konca. To je edini trdni temelj.

Tretja pa je gora Tabor. Za nekaj trenutkov so trije apostoli lahko videli tisto luč, ki je na tem svetu še ne vidimo. Doživeli so to lepoto. Potem na Kalvariji je bila tema pregloboka. Kristus ni bil več podoben temu poveličanemu obrazu. Luč je bila skrita v temi.

Premišljuj, kje so tvoje tri gore. Za drugo običajno še ne vemo. Toda prvo in tretjo si verjetno že doživel. Tudi tebe je Bog že preizkušal. Preizkuša te, ker ima zate pot. Ker verjame vate, da jo boš zmogel prehoditi. Dopušča ti preizkušnje in te želi pripeljati na cilj.

Tretja je morda drobna luč. Nepoznan vrh. Nekaj, kar si mogoče že pozabil ali pa se ti zdi, da je bilo le za takrat. Ko pride noč in si v dolini, takrat imaš lahko znotraj luč. Zaradi te male luči lahko vztrajaš in čakaš. Čakanje je včasih najtežje. A tudi čakanje lahko spremeniš v pot.

Druga gora se ti morda zdi še daleč. Morda pred njo bežiš in se je bojiš. Danes nam jo je svet pokril z drugimi barvami, da jo laže damo na stran. Toda ta druga gora je na sredi tvojega življenja. Vse, kar se ti dogaja, je priprava na to goro. Da boš lahko prispel v Jeruzalem. In takrat bo pomembno, da ne boš sam.

Zato je pomembno, da se vključiš v občestvo. Da ne hodiš sam. Postni čas je pot proti skupnosti. Tam slišiš njegov glas. Abraham ga je znal slišati in to je bilo zanj odločilno, da je šel na goro. Tudi ti se gore ne boj. Tam ne boš sam.

župnik Rafko