Bog si je izbral tisto, kar je v očeh sveta noro, da bi osramotil modre. Bog si je izbral tisto, kar je v očeh sveta slabotno, da bi osramotil tisto, kar je močno. (1 Kor 1,27)

Blagor ubogim v duhu

Neki duhovnik se je zelo temeljito pripravljal na nedeljske pridige. V ponedeljek je začel brati Božjo besedo, izpisal si je pomembne misli. Do srede zvečer je že moral imeti napisano od prve do zadnje besede. V četrtek je začel vaditi. Zraven besedila si je dopisal opombe: pojdi z glasom navzgor, naredi premor. Ali pa: tukaj poglej po ljudeh, naredi kretnjo z desno roko … Tako je bil nastop pripravljen za nedeljo.

Neko nedeljo se je v zakristiji ustavil mož: »Moral sem se vam priti zahvalit. Vaša pridiga mi je danes popolnoma spremenila življenje. Vem, da moram začeti živeti drugače.« »No, kaj pa je bilo tisto, kar vas je tako nagovorilo?« je bil radoveden duhovnik. »Zadelo me je tisto, ko ste rekli: ‘obrni list’. Tako se me je dotaknilo, da sedaj lahko svojo preteklost zares predam Bogu. Hvala vam!«

Bog je uporabil opombo, ki jo je duhovnik pomotoma na glas prebral. In to se dogaja tudi nam. Ne da bi vedeli. »Bog si je izbral tisto, kar je v očeh sveta nespametno, da bi osramotil modre.« To je zapisal apostol Pavel. Nekateri ugibajo, da je morda imel govorno napako in je zato preko njegove slabosti toliko bolj neovirano stekla Božja moč.

To se dogaja tudi sredi našega življenja. Še posebej med možem in ženo ter med starši in otroki. Kako lepo je možu, kadar se žena končno spoprijatelji s svojo nepopolnostjo, in obratno. Kako lepo je otroku, ko oče in mati dovolita, da v njuna občutja krivde in nepopolnosti lahko vstopi Bog. Takrat preko vseh steče drugačna moč. Tista, ki se edina dotakne človeka v srcu.

To se dogodi pri vsaki sveti spovedi. Takrat Kristus z odpuščanjem uporabi naše slabosti. Po njih steče ljubezen. Brez spovedi je človek izolator. S spovedjo postane prevoden.

Kako lepo je sosedu ali pa sodelavcu, ko nekdo ob njem »spusti v grob« opravljanje in primerjanje. Primerjanje te pelje v smrt. Ko pa primerjanje in opravljanje pokoplješ, začneš živeti.

Takrat začneš drugače razumeti Jezusov »Blagor ubogim v duhu …« Da, zares blagor tistemu, ki se mu ni več treba primerjati niti pred Bogom. Blagor tistemu, ki se več ne sprašuje, kaj bi naredil za Boga, temveč kaj bo Bog narediti skozi njega. Religiozen človek se trudi ugajati Bogu, veren človek pa Boga sprejme.

župnik Rafko