Nato jim je rekel: »Čigava sta ta podoba in napis?« Dejali so mu: »Cesarjeva.« Tedaj jim je rekel: »Dajte torej cesarju, kar je cesarjevega, in Bogu, kar je Božjega.« Mt 22,20–21

Odtis na kovancu

»Pred nekaj meseci,« je pripovedovala sv. mati Terezija, »so našli na ulici v Melbournu moža, alkoholika, ki je že dolgo živel v Avstraliji. Sestre so ga odpeljale v svoj dom. Ko je videl, kako so ravnale z njim, kako so skrbele zanj, mu je nenadoma postalo jasno: ‘Bog me ljubi.’ Odšel je od sester in se ni nikoli več vdal pijači. Vrnil se je k svoji družini, k svojim otrokom. Zopet je začel delati. Ko je dobil prvo plačo, je prišel k sestram, jim izročil denar in rekel: ‘Želim, da ste še za druge Božja ljubezen, kot ste bili zame.’«

Koliko takih ljudi čaka, da bi jih nekdo »pobral«. Take »ulice« niso le nekje daleč, so kar okoli nas.

 »Cesarjev kovanec je zlat, Božji pa je narejen iz človeštva. Cesar je viden na svojem denarju, Bog pa v človeških bitjih,« govorijo stari cerkveni očetje.

Kje boš torej postal viden ti? Človek bi rad nekje pustil za seboj kakšen odtis. Toda Bog želi ravno obratno. Želi, da on v tebi pusti odtis. Na misijonsko nedeljo sicer dajemo od svojega v dober namen za misijone. Toda bistvo te nedelje je drugje. Spremenjeno srce je tisto, ki res daje. Daje tako, da se spreminjajo ljudje. In to, kar se je zgodilo v ljudeh, to bo edino ostalo vtisnjeno, ker je Božje.

 »Dajte torej cesarju, kar je cesarjevega, in Bogu, kar je Božjega.« Nobene delitve ni v tem. Nobene delitve med svetnim in Božjim. Tisti, ki so Jezusu postavili to vprašanje, so bili razdeljeni na dva dela. Hudič vedno daje zalego tja, kjer je nekaj razdeljeno, dvolično. Tam jo lahko pusti še za naslednje rodove.

»Dajte Bogu, kar je Božjega« bi lahko prebrali kot: dajte Bogu na voljo svoje življenje, kajti to je njegovo. Na misijonsko nedeljo ne razmišljaj, kaj ali koliko bi dal. Vprašaj se, kje bi dal samega sebe. Celega, ne le delca. Potem boš čisto drugače dajal od sebe tudi denar in druge dobrine.

Pomisli, kje »na ulici« boš danes opazil in pobral človeka. Saj verjetno ne leži na tleh, toda njegovo srce je na tleh. Bog ga zelo ljubi, on pa tega ne ve in ne čuti. Bog želi postati viden v tebi, da bo lahko pomagal tistemu, ki je na tleh. Misijoni se začnejo v tvojem srcu.

župnik Rafko