»Ne bojte se jih torej! Nič ni zakritega, kar se ne bo razodelo, in skritega, kar se ne bo spoznalo. Kar vam pravim v temi, povejte na svetlobi; in kar slišite na uho, oznanite na strehah. (Mt 10, 26–27)

Zapečkar ali pričevalec

Čeprav sem duhovnik, se mi še kdaj zgodi, da imam slab občutek, ko se moram v lokalu pred krožnikom pokrižati. Zdi se mi, da so taki konkretni primeri za marsikoga preizkusni kamen, koliko se kot kristjani upamo izpostaviti. »Prav ob pici ali kosilu v restavraciji odkrivam, kako sem slaboten v svoji veri,« je pripovedoval zakonski mož. »Marsikdaj mi ne uspe, da bi se pokrižal, ali pa to naredim in pred seboj držim dvignjeno knjižico z menijem.«

Jezus šele na koncu naravnost pove, da ne bo vseeno, ali smo ga pred ljudmi priznali ali zatajili. Prej pa govori o strahu. To dvoje je povezano. Strah pred ljudmi pri kristjanu lahko kaže na veliko resnejšo bolezen, kot je trenutni simptom, da se v lokalu ne upa pokrižati.

Ali gre res samo strah pred tem, kaj bodo drugi rekli o meni, kaj si bodo mislili? Ali se res samo bojim, da se bom preveč izpostavil? Ali ni morda v ozadju  resnica, da pravzaprav še nisem dokončno prepričan v to, kar verujem? Vprašanje vere, torej. Ne le da si kot kristjan ne upam izpostaviti, ampak morda tudi sam v sebi še nisem čisto prepričan. Ali sem že doživel preskok, da vse to, kar v sebi na tiho verjamem in sprejemam, drži tudi zunaj. Ne le v čutenju mojega srca, ampak tudi v zunanjem svetu, sredi ljudi. Ali verjamem, da je Jezus v resnici živ?

Vera postane zrela, ko gre Jezus s teboj tudi skozi vrata župnijske cerkve po ulici domov in se zaneseš, da tam nisi sam. Prav zaupanje, da sredi »šušljanja mnogih« ni sam, je Jeremiju vrnilo pogum. Preizkušnja ga je pripeljala do zrelejše vere. »Nič ni skritega, kar bi se ne razodelo.« Ali ne kaže ravno ta Jezusov izrek na tisti lep prehod od zasebne kamrice srca k zanašanju, da Bog deluje tudi zunaj, v svetu. Ko človek doseže to stopnjo vere, se osvobodi strahov. Takrat stopi na pot, ki je nezavarovana, vendar polna presenečenj in novih pričakovanj. Kristjan zapečkar postane kristjan pričevalec. Svoje vere ne spravlja več v kozarce za vlaganje, ampak jo odslej raje uživa sproti, v sveži obliki.

Naš svet in naš čas potrebuje svežih pričevalcev. Za začetek vsaj takih, ki se v restavraciji drznejo pokrižati.

župnik Rafko