»Bog je namreč svet tako vzljubil, da je dal svojega edinorojenega Sina …«(Jn 3,16).

Kaj bo z mano?

Kaj bo z mano? To je vprašanje, ki se vrti globoko v nas. Že otrok najde odgovor v tem, da ga nekdo ljubi.

Mati je pripovedovala: »Z dveletnim sinom sem šla na obisk k stari mami. Ko sva bila tam, je prišel uslužbenec iz trgovine in ji prinesel kosilo. Ko je prijazno pozdravil mojega sina, je še povedal, da ima sam osem otrok. »Osem otrok,« sem vzkliknila. »Svojega sina imam tako rada, da si ne morem zamisliti, da bi to ljubezen delila na osem otrok.«

Mož ji je odgovoril: »Ljubezen se ne deli, se množi!« Ljubezen je nekaj posebnega. In samo zato je Sveta Trojica nekaj posebnega. Zato je Bog kakor drugačen vodnjak. Bolj ko iz njega piješ, več vode je v njem.

Toda logika narave in sveta ni taka. Narava je sicer bujna in se širi, vendar se na koncu le bori za obstanek. Tudi človek je iz narave in zato se bojimo.

»Kaj bo z mano?« To vprašanje smo prinesli na svet. Otrok se po rojstvu globoko v sebi nezavedno sprašuje: »Kaj bo z mano? Sem sam ali je še kdo? Bom preživel?« Narava ni dovolj. Ljubeča navzočnost očeta in mame ter drugih, torej skupnost, ga potegne iz tega spraševanja. To se še globlje zgodi pri krstu.

In kasneje v življenju ostaja ta strah: »Kaj bo z menoj?« Ko z zaljubljenostjo na nov način »nekdo drugi« vstopi v naše življenje, se za nekaj časa umakne. In potem se ta v naše telo zapisani naravni »boj za obstanek« ponovno pojavi. V raznih oblikah. In kaj vse odrasli delamo, da bi »preživeli«. Pa si tega ne priznamo. Ali ni nevoščljivost le eden od načinov, kako se borimo za obstanek?

Ko smo bili majhni in ko smo bili zaljubljeni, smo »vedeli«, da potrebujemo drugega. Kako to, da kasneje to pozabimo!? Odgovor je preprost. Zato ker nismo Bog. Samo Bog se ne boji zase. Ne zato, ker je »car«, ker je sam vsemogočen, vseveden … Ne! Takega Boga smo si zamislili mi. In ker se nam je tak bog uprl, smo ga danes naredili za pozitivno energijo. Samo da si »pozitiven«, pa si že O.K. To je grob sodobne družbe in tudi zaraščen grob mnogih kristjanov. Vsakič, ko se pokrižaš, morda le iz navade, se spomni: Energija te ne more ljubiti. Nekoč je bo zmanjkalo. Ljubezen pa se množi.

župnik Rafko