Ko vse svoje spusti ven, hodi pred njimi in ovce gredo za njim, ker poznajo njegov glas.  Jn 10,4

Zakramentalno življenje je pot poklicanosti

V evangeliju nam Jezus pravi: »Jaz sem vrata ovcam … Jaz sem prišel, da bi imeli življenje in ga imeli v obilju« (Jn 10; 7,10). Stara zaveza govori o Bogu kot o »Izraelovem pastirju« (prim. Ps 80,2). Takrat so najboljši kralji izšli iz pastirskih vrst. Jezus se predstavi kot dobri pastir. Podoba pastirja danes nima več enakega pomena kot nekoč, ko je bil pastir simbol modrega in ljubečega vodstva. Zapuščeni pašniki so žalostne priče propadajočega kmetijstva in živinoreje. Izguba stika z zemljo močno načenja odnose med ljudmi.

Moč dobrega pastirja ni v njegovi telesni moči ali znanju, temveč v njegovem glasu. Glas ima moč, da nas notranje poveže. V trenutkih krize ali osamljenosti nas potolaži že to, da slišimo glas dobrega človeka. Dobri pastir kliče svoje ovce po imenu in jih vodi na sočne pašnike, kakor poje psalmist: »Gospod je moj pastir, nič mi ne manjka« (Ps 23,1).

Jezus je po imenu poklical Petra, Janeza, Andreja in končno tudi Lazarja, ko ga je obudil od mrtvih; po svojem vstajenju pa še Marijo Magdaleno. Tudi nas kliče po imenu, da nas obdrži pri sebi.

Jezus opozarja tudi na tatove, ki vdirajo v ovčjo stajo. Tatovi prihajajo, da ropajo, koljejo in pokončujejo (prim. Jn 10; 8,10). Kolikšen vpliv imajo vedeževalci, h katerim se zatekajo mnogi? Na kakšne pašnike vodijo sekte? Mnogi vsakodnevno berejo horoskope in od njih pričakujejo to, kar bi morali zaupati Božji previdnosti. Kam vodijo ti glasovi? Ne k življenju, ampak proč od dobrega pastirja.

V Apostolskih delih srečamo Petra, ki pogumno spregovori: »Zagotovo naj torej ve vsa Izraelova hiša: tega Jezusa, ki ste ga vi križali, je Bog naredil za Gospoda in Mesija.« Ko so to slišali, so bili v srcu ganjeni in so vprašali: »Kaj naj storimo?« Peter jim odgovori: »Spreobrnite se! Vsak izmed vas naj se da v imenu Jezusa Kristusa krstiti v odpuščanje svojih grehov in prejeli boste dar Svetega Duha« (Apd 2,36-38). Tisti, ki so sprejeli Petrovo besedo, so se dali krstiti. Bilo jih je približno tri tisoč (prim. Apd 2,41).

Tu je začetek vsake poklicanosti: spreobrnjenje, krst, dar Svetega Duha. To troje daje stanovitnost v nauku apostolov in v občestvu, v lomljenju kruha in v molitvah (prim. Apd 2,42). Poklicanost pomeni odgovor na Božji klic, ki ga slišimo v Cerkvi po oznanjevanju, v molitvi in pri prejemanju zakramentov. (…)

škof dr. Peter Štumpf