»Ne bojta se! Vem, da iščeta Jezusa, križanega. Ni ga tukaj. Obujen je bil, kakor je rekel! Stopíta sèm in poglejta kraj, kamor so ga položili.  Mt 28,6–7

Osmi dan

Tako lepi so mi ti dnevi po veliki soboti! Letos so še obsijani in ogreti s pomladnim vremenom. Prihodnja nedelja je bela. Bela se imenuje zaradi krsta. Ta nedelja je »osmi dan osmega dne«. Nedeljsko jutro je za prve kristjane postalo osmi dan. Krstilnice in krstne kamne so zato zidali v osmerokotni obliki.

In kaj je »osmi dan«? To ni več čas strahu, čas nenehnega bežanja, čas, v katerem se čutim ogroženega. Večnost ni več »tam nekje«.

Večno življenje se ne začne od dneva naše smrti, temveč od krsta. Na to smo skozi stoletja nekoliko pozabili. Brez krsta je velika noč le spomin na zgodovinski dogodek. Od tistega krstnega dne dalje v sebi že nosimo večno življenje. Še vedno hodimo po zemlji. Hodimo od nedelje do sobote. Od prvega dne, nedelje, do izteka našega zemeljskega doživljanja časa, sobote. Toda osmi dan je en sam dan. Vanj so vstopili vsi drugi zemeljski dnevi. Zato je bela nedelja osmi dan tega enega osmega dne.

Morda nas dogodki zadnjih tednov spravljajo v strah pred vojno, pred gospodarsko krizo in draginjo. Vse to nekoliko spremenila običajno doživljanje časa. Obstajata namreč dva časa, čas strahu in čas »stika«. Ko smo v stiku z življenjem, se učimo zaupati.

Vendar so tudi taki pretresi lahko zdravilni. Vzemimo jih kot priložnost, da nas spravijo iz naših grobov. Zdravilno je, da bomo morda sedaj še bolj cenili in spoštovali drug drugega, se zahvaljevali za drugega, da nam je dan.

Osmi dan pomeni, da se že na zemlji z vstalim Kristusom učimo živeti sedanji trenutek. Da, v nebesih bomo živeli le ta sedanji trenutek. Po zakramentih spravljamo naše vsakdanje zelo spreminjajoče se doživljanje v ta sedanji trenutek.

Iz srca vam voščim, da bi ob veliki noči ljubezen premagala strahove. Želim vam, da bi sredi vedno hitrejšega časa strahu začeli živeti še oni drugi čas. Ta je že tu! In več ko je teme, lepše je biti luč. Bodimo za veliko noč luč drug drugemu.

Večnost se ne začne. Večnost preprosto je in mi vstopamo vanjo po Kristusovem telesu. Povejmo in »objavimo« to novico še komu.

župnik Rafko