In Jezus je rekel: »Za sodbo sem prišel na ta svet, da bi videli tisti, ki ne vidijo, in oslepeli tisti, ki vidijo.« Jn 9,39

Ko ti nekdo prižge luč

Videti dobro skozi tančico videza ni v naši moči. Videti dobro v današnji digitalni kulturi kruha in iger je lahko le dar. Slepi človek iz evangelija je odgovor na vprašanje, zakaj je vera sploh potrebna. Verjetno si je to vprašanje kdaj postavil že vsak izmed vas. Zakaj ni vendar Bog sveta in ljudi naredil drugačnih in vera ne bi bila potrebna? Zakaj Bog naše svobode ni zavaroval in ni preprečil greha, zla, trpljenja?

Do odgovora nikoli ne pridemo sami. Potrebna je luč. V temnem prostoru lahko še tako tuhtaš, ne boš razumel celote. Ko pride luč, vidiš vse drugače.

Ljudje so se spraševali, kdo izmed prednikov je grešil, da se je rodil slep. Mi iščemo vzroke, Bog vidi konec. Mi sprašujemo ‘zakaj’, Bog išče čim globlji ‘čemu’. »Ni grešil ne on ne njegovi starši, ampak na njem naj se razodenejo Božja dela.« Starši se lahko grizejo, ker so ga polomili pri vzgoji. Lahko pa v vsakem neuspehu vidijo priložnost in pustijo, da jih življenje prečisti. Lahko skušajo narediti otroka čim bolj idealnega, lahko pa se namenoma odpovedo popolnosti in tako otroku omogočijo, da bo skozi življenje hodil obtolčen, vendar živ, prečiščen in na koncu srečen. Srečen bo, če bo v življenju zmogel videti, česar se ne vidi.

Greh ni napaka, ni le naša pomanjkljivost. Ni ‘pomanjkanje popolnosti’. Greh nam je postavil luskine na naše notranje oči. Zato za veliko noč prižgemo novo luč, novokrščenec drži prižgano svečo, na grobu prižgemo luč.

Poskušaj na vsakega človeka v tem tednu gledati »s prižgano lučjo vere«. Poskušaj gledati nanj z ljubeznijo. In odkril boš, da imaš poleg telesnih še duhovne oči.

župnik Rafko