»Vsak, kdor pije od te vode, bo spet žejen. Kdor pa bo pil od vode, ki mu jo bom jaz dal, ne bo nikoli žejen, ampak bo voda, ki mu jo bom dal, postala v njem izvir vode, ki teče v večno življenje.« Jn 4. 13–14

K vodnjaku

Bila je v avtomobilu. Popoldanska gneča in zastoji. Sina pelje od krožka v ambulanto. Sama je, tako sama. Mož je odšel. Z drugo, morda že s tretjo. Stoji v koloni in razmišlja o preteklosti.

Srce jo boli, tako boli. Posvetila se je otrokoma. Toda večji je že šel po svoje. »Bo šel tudi on po isti poti? In to zaradi mene, ker nisem znala, ker nisem mogla, ker nisem vedela … Vse gre narobe, vse se podira.« Zunaj pa so ljudje, veselo hodijo po pločnikih, mame se pogovarjajo med seboj. Tam je družina, ki jim gre vse lepo, smejejo se. »Imajo smisel, imajo pot. Kaj pa jaz?« Sredi množice in vendar sama.

»Zadnjič sem šla na zabavo s prijatelji. Pozabila sem na bolečino. In ko sem prišla v stanovanje, so me pričakale skrbi. Šla sem na Facebook. Morda je kaj novega. Že so objavili fotografije z zabave. Da! Veliko vtisov, veliko dogodkov, toda srce se ne oddahne.«

»Gospod, daj mi te vode, da ne bom žejna in ne bom hodila sem zajemat.« Ta žena je podoba nas vseh, ki hodimo s svojimi težkimi vrči k vodnjaku. Vsi iščemo srečo, izpolnitev. Vsakemu se je v življenju kaj podrlo.

Človek se trudi in kljub pridobitvam v globini nosi občutek, da še nekaj manjka. Zato hodimo k vodnjaku. Tega najraje niti ne priznamo. In zato vsi čakamo nekega rešitelja. Dokler se ne zgodi obrat.

  Žena si verjetno ni mogla predstavljati, da jo čaka pri vodnjaku. Tam je doživela obrat od »verjamem v Boga« k »verjamem Bogu«. Verjela je v Boga, vendar se je hkrati verjetno spraševala, zakaj taka usoda.

Preden narediš ta obrat krsta, se sprašuješ: »Bog je, vendar je daleč, jaz pa sem tu. Verjetno sem nekje zgrešil,« si mislim. Prehod k »verjamem Bogu« pa mi vrne vse, kar sem imel za izgubljeno. Je nekdo, ki je prehitel mojo usodo. Je nekdo, ki je za vsem tem in je večji od mojega sedanjega stanja. In ta je blizu, pri mojem vodnjaku.

Krst je vodnjak, ki ti daje možnost, da lahko tam pustiš svoje težke vrče. Mnoge stvari, ki so se ti zdele neznansko pomembne in so te obteževale, postanejo nepomembne. Zakaj? Samo zato, ker je Nekdo, in ne nekaj!

Ob prihodu v cerkev se lahko odslej pokrižaš ne le iz navade. Spomni se na svoj vodnjak. Na dar krsta.

Žena je pustila vrč in šla, apostoli so pustili mreže in šli. Kateri tvoj vrč čaka, da ga vendar pustiš Njemu?

župnik Rafko