»Če si Božji Sin, reci, naj ti kamni postanejo kruh.« On pa je odgovóril: »Pisano je: ›Človek ne živi samo od kruha, ampak od vsake besede, ki prihaja iz Božjih ust.‹« (Mt 4,3–4)

S satanom se ne pogovarja

Staro pravilo preizkušenih duhovnih očetov pravi, da se s hudičevimi napadi ne gre pogovarjati. Je pametnejši od nas in nas zna speljati na naše šibke točke. Jezus se z njim ni pogovarjal in niti pogajal, ampak mu je odgovarjal z odlomki Božje besede.

Tisti, ki ta čas jemlje bolj kot dieto, postni čas ne bo prinesel resnejših napadov. Kdor pa je vstopil z vero, z odnosom in odprtostjo, bo prej ali slej začel doživljati napade.

Ti napadi niso le speljevanja k užitku, bogastvu, oblasti. Pozna nas lahko le od zunaj. Pozna tvoje šibke točke. Najpogostejša šibka točka je strah. Ve, pri čem se začneš ustavljati in sekirati. Ve, kaj te ustavlja in kje se oziraš nazaj. Ve, kaj vrtaš in znova in znova poskušaš razumeti. Ve, kaj iz prihodnosti v tebi prebudi skrb in strah.

Boji se predvsem ene stvari: da bi svojo pot zaupal Bogu, da bi se mu zares predal. Pri Jezusu ga je zmotilo to, da se je popolnoma zaupal Očetu in njegovemu poslanstvu. Zmotilo ga je, da gre v veliko noč, v daritev življenja. Hotel ga je ustaviti.

Brez molitve smo kakor vojaki, ki so na bojišču ostali brez orožja. Brez zakramentov pa smo podobni vojakom, ki sicer z močnim orožjem gredo, pa zaprti v tanku ne vedo, kam in s kakšnim poslanstvom.

Bolje je padati in vstajati, kakor čakati, da bi razumeli. Satan te bo zelo podpiral v tem, da bi ostal pri lastnih sklepih, individualnih vajah in odpovedih, želi te obdržati v tvojem oklepniku.

Zadnja in najbolj prefinjena zaseda pa je, da bi uporabil vero v Boga za svoje lastne namene: »Reci temu kamnu, naj postane kruh.« Poskrbi predvsem za lastno korist, tudi če je ta duhovna. To je sodobna revščina: Vera, živeta na zasebni način. Vera zase.

Nikar se ne pustimo, nikar se ne pogajajmo. Postni čas je pot. In na poti je treba hoditi.

župnik Rafko