»Jožef, Davidov sin, ne boj se vzeti k sebi Marije, svoje žene; kar je spočela, je namreč od Svetega Duha« (Mt 1,20).

Luč je

V majhnem obmorskem kraju je živel oskrbnik svetilnika. Vsak dan je skrbno čistil leče in dolival olje, da je luč svetila daleč na odprto morje. Neki radoveden turist ga je opazoval in nekega dne vprašal: »Gospod, zakaj se tako trudite? Saj je to le ena majhna luč v primerjavi s celim oceanom.«
Oskrbnik se je nasmehnil in ga odpeljal do okna. »Vidiš tisto majhno jadrnico tam zunaj? Njen kapitan ne potrebuje sonca, da bi našel pot. Potrebuje le to mojo majhno luč, da ve, kje je varno. Če ugasnem jaz, ugasne njegovo upanje.«
Svetilnik ne kriči, naj ladje pridejo k njemu. On preprosto stoji in sveti. In to je dovolj.
In to ti voščim za letošnji božič. Želim, da bi skozi gosto meglo teh časov našel tisto drobno luč. Da. Tudi danes je. Vendar ljudje begamo. Nismo več romarji, ampak potrošniki. Ladje te odpeljejo le na turistično krožno pot. Gre za močno doživetje, vendar brez izkušnje poti.
Voščim ti, da bi verjel v dogodek, ki se ni zgodil le daleč nazaj v Betlehemu. Ta luč se lahko zgodi tudi na tvoji poti. Voščim ti Marijine in Jožefove vztrajne vere. Šla sta na pot. In zgodila se je skrivnost. Še verjameš v skrivnost tvoje poti? Na telefonu, na premnogih sporočilih je ne boš našel. Vsak dan hitimo in gledamo na uro. Vendar kam tečemo? Še vemo, kje je cilj naše plovbe?
Odpovej se lažni varnosti in sprejmi pot. Sprejmi to ladjo, ki ti je dana od tvojega krsta naprej. Sam boš lahko prevozil le del poti. Z ladjo pa boš pripotoval do druge obale. Tam boš lahko razumel. Od tam boš videl, zakaj se ti je v življenju tako dogajalo.
Včasih smo ljudje drug drugemu »napoti«. To se zgodi takrat, ko sam nisem na poti. Ob vseh dejavnostih se zgodi, da človek obstane na mestu. Lahko me ustavijo razočaranja, naveličanost, zlo, ki smo mu nasedli. In ko nisem več na poti, je vedno več tistih, ki so mi napoti.
Ko Bogu rečeš »da«, se začenja pustolovščina. Ni več miru in prav zato najdeš mir. In to ti iz srca voščim. Da bi se brez strahu odpravil v svojo »štalo«. Da je ne bi skrival. Brez štale Bog nima kam priti. In če mu je ne priznamo in mu je ne damo na razpolago, sami ostanemo v štali. Ne boj se torej, kjerkoli že je tvoje življenje in kjerkoli je tvoja družina. Le sprejmi pot.

župnik Rafko