Prodajalcem golobov pa rekel: »Spravite proč vse to in iz hiše mojega Očeta ne delajte tržnice!« (Jn 2,16)

Živa zgradba

Nekdo mi je dejal: »Zakaj pobožni ljudje ne naredite raje preproste cerkve ali postavite samo šotor in namesto za zidove daste denar raje za uboge?« Saj res: zakaj sploh potrebujemo zidane cerkve? Včasih slišimo kritike – lahko jih obrnemo v spodbudo, da se vprašamo o tem.

Res je narobe, če dajemo prednost zidovom in ne vlagamo v človeka. Toda še huje je, ko človeku prinesemo na pladnju vse najboljše na tem svetu, oropamo pa ga tistega, za kar je rojen in kamor je namenjen. Od vsega začetka so kristjani zidali cerkve zato, da so jih na zemlji spominjale na nebesa. Znova in znova so zapuščali dom in vstopali v svetišče ter se vračali domov.

Človeka je stavba spomnila, da je na tem svetu le na poti. Nebesa pa niso bila nekaj abstraktnega, kot jih razumemo danes. Življenje med tednom ni bilo ločeno od življenja z Bogom. Hudo je, če človek sredi dela ali sredi pomanjkanja ne ve, čemu živi. Naša pot pelje v Kristusovo telo. To je edina Očetova hiša. Ko se je Kristus utelesil, umrl in bil obujen od mrtvih, je zamenjal stari tempelj. Zato Jezus pove naravnost: »Podrite ta tempelj in v treh dneh ga bom postavil.« Človek bo šel preko smrti samo, če bo postal del telesa. Angeli lahko živijo z Bogom brez snovi, brez telesnosti.

Spomin posvetitve »matere cerkva« na letošnjo zahvalno nedeljo je kot nalašč, da se zahvalimo za to, kar imamo. Za utelešeno vero naših prednikov. Raje so se odrekli svojemu ugodju in dali prednost lepoti, skupnemu svetišču, spominu na končni dom. Verska vzgoja otrok se je imela kam prijeti. Človek brez lepote ne more dolgo živeti, tudi če ima vsega drugega v obilju.

»Tako težko zberem misli, ko sem pri maši,« slišim večkrat. Da, pri maši velikokrat miselna pozornost potuje k ukvarjanju z drugimi: Kdo je s kom, kakšen je, kako se obnaša, kaj dela, kdo je s kom skregan …? Ali pa s seboj: Zakaj sem še tak, zakaj se ne morem spremeniti, zakaj …? Tvoja ljubezen pri maši še ni utelešena. In ker ni utelešena, še ni postala lepota. Skupaj pridemo v zidano cerkev, da bi tudi naš odnos z Bogom postal preobražen. Ne trudimo se biti pri bogoslužju združeni samo v mislih ali samo v čustvih, brez stika. Bodimo tam s telesom.

župnik Rafko