Ker življenje postaja vse hitrejše in bolj površno, se tudi navade spreminjajo. Vendar smo kristjani poklicani, da krščanski pogreb ostaja res krščanski. Uveljavljanje žar namesto krste nas je marsikdaj oropalo pristnega slovesa.

Smrt lahko pride kot tat, a pogosto se približa počasi, da se nanjo lahko pripravimo. V zadnjih urah življenja poskrbimo tudi za duhovno tolažbo. Cerkev močno naroča duhovnikom, naj poskrbijo, da vernike ob odhodu s tega življenja okrepi sveta popotnica. Tega dela pa duhovniki skoraj več ne opravljamo, ker se svojci bojijo tega srečanja. Le pogumno, pokličite duhovnika k umirajočemu. Prišel bo za »previdenje«, kar pomeni, da podeli odvezo, maziljenje in sveto popotnico. Poslednji zakrament je obhajilo, ki se imenuje sveta popotnica, saj umirajočega pospremi iz zemeljskega v večno življenje. Čas smrti bo potem določil Bog, ne obisk duhovnika.

Otroci naj bodo zraven pri poslavljanju in tudi pri pogrebu. Otrokom dajemo slabo popotnico, če jim ne omogočimo izkušnje smrti in pristnega krščanskega poslavljanja. Pogreb je lahko s sveto mašo ali brez nje. S sveto mašo pokojniku najbolj pomagamo. Pogreb sam ni zakrament, je le molitev in zakramental. Vendar je zelo dragocena skupna molitev za pokojnega. Ohranjajmo navado, da se zberemo k skupni molitvi. Pred pogrebom lahko prosimo nekoga, ki bo že v tako kratkem času poslavljanja ob pokojniku molil naprej rožni venec. To pripomore tudi k zbranosti vseh navzočih. Če je pogreb cerkven, naj bodo tudi pesmi znotraj pogreba liturgične, le po sklepu obreda so lahko nebogoslužne.

Pogreb z raztrosom ni združljiv s krščanskim pogrebnim bogoslužjem. Zato imamo v tem primeru za pokojnega lahko sveto mašo, ne pa cerkvenega pokopa na pokopališču. Prav je, da o tej določbi svojcem že vnaprej povemo, da potem ne bo prišlo do stiske zaradi pokojnikove želje. Navade ob smrti naših sožupljanov so lepa priložnost za poglobitev osebne vere in življenja iz zakramentov.

župnik Rafko