Če hoče kdo iti za menoj, naj se odpove sebi in vzame svoj križ ter hodi za menoj. Kdor namreč hoče rešiti svoje življenje, ga bo izgubil; kdor pa izgubi svoje življenje zaradi mene, ga bo našel. (Mt 16,24–25)

Dobro iti skozi ali …

Dokler ti gre vse dobro, običajno vera še ne postane nekaj osebnega, duhovnega, globljega. Ko pa pride trpljenje in se le v trenutkih trenutne potrebe obračaš na Boga, to tudi še ni nujno osebna vera. Kaj je torej vmes med enim in drugim?

Koliko kristjanov je ostalo na stopnji, da občasno potrebujejo le kakšen blagoslov. Religiozen človek priznava nadnaravno, vendar to še ni vera. Boga potrebuješ občasno, vmes pa živiš svoje zasebno življenje.

In v tem smislu Jezus govori, da »kdor hoče rešiti svoje življenje, ga bo izgubil.« Za sodobna ušesa je to pretrdo, nesprejemljivo. »Morali bi drugače prevesti,« mi je nekoč nekdo dejal.

Pa tudi verni kristjani te besede ne slišimo več pravilno. Te besede lahko slišimo: le če boš trpel in se žrtvoval, boš izpolnil pričakovanja Boga, svojega življenja več ne boš imel …. Toda izgubiti »svoje« življenje ne pomeni nujno, da te ubijejo ali da popolnoma izgoriš za druge. Ne velja samo za misijonarja, ki se je res povsem posvetil drugim nekje na drugi celini. Lahko sem duhovnik, ki služi drugim, vendar s tem še vedno hočem rešiti »svoje« življenje. Lahko živim lagodno, zase ali pa se žrtvujem in mislim, da bom s tem dobil veliko plačilo v nebesih. Z obojim še vedno rešujem le svoje majhno življenje kot posameznik. Trudim se za ljubezen, vendar še nisem odkril resnične ljubezni.

Koliko preprostih ljudi dela iz dneva v dan in ne misli na kariero. Koliko pa je »duhovnih« ljudi, ki želijo delati duhovno kariero. Koliko skritih duš živi »pripadnost«. Vedo, da so del Jezusove zgodbe. Vedo, da najprej Bog potrebuje njih in šele nato oni Boga. Ti so izgubili svoje življenje in zato so ga našli. Eno je, da prideš »dobro skozi«, drugo je, da se daš Bogu na razpolago in ne veš, kaj te med to hojo vsak dan čaka.

Peter je Jezusu želel, da bi »prišel dobro skozi«, in zato je doživel hladen tuš. Jezus ga je spomnil, da še vedno razmišlja po človeško.

župnik Rafko