Dejal jim je: »Kaj pa vi pravite, kdo sem?« Simon Peter je odgovoril; rekel mu je: »Ti si Mesija, Sin živega Boga.« (Mt 16,15–16)

Preteči mora nekaj vode

Res so skalnati tisti kraji pri Cezareji Filipovi, kjer je Peter izpovedal vero. V skale so vsekani spomeniki rimskih bogov. Izpod skal izvira reka Jordan. Za Izrael in sosede je ta vodni izvir strateškega pomena. Brez njega celotna nižina nima življenja.

In na to skalo »bom sezidal svojo Cerkev …« Apostoli so imeli v glavah močno in uspešno prihodnost. Tudi v naših glavah bi bila podoba močne Cerkve, mogočne ustanove po vsem svetu. Takšne, kot so mogočne skale nad izvirom Jordana. Že naslednjo nedeljo bomo slišali, kako narobe si je Peter predstavljal prihodnost. Iz Jezusovih besed je pred vsemi apostoli doživel hladen tuš.

In vendar je prav ta Peter, zaletav in nestanoviten, postal nova skala, prvi papež. Vendar je vmes preteklo še kar nekaj reke Jordan, da je naposled zares sprejel Kristusa. Ne onega v glavi, ampak resničnega. Ne po njegovi in naši meri, ampak živega.

Ne moreš ga prikrojiti po lastnih željah. Ker je živ in resničen, uhaja iz naših predstav in želja.  In ko Jezusa Kristusa sprejmeš takega, se šele zgodi sprememba. Zgodi se vera. Nekaj živega. Ko bereš Sveto pismo, se pokaže: Spremenili so se tisti, ki so Boga sprejeli takega. Drugačnega. Prvi ga je takega zares sprejel Abraham. Zato mu pravimo, da je oče vernih.

Toda preteči mora veliko vode. Tako kot je treba včasih dolgo čakati na dež, da ugotoviš, kako malo življenja imamo v svojih rokah.

Pravijo, da je najtežje oditi iz svojih predstav. Ko zapustiš deželo pričakovanj in predstav, takrat začneš živeti. Letošnje geslo oratorija je bilo: »Živeti je lepo.« Čeprav je glavno junakinjo življenje zelo prikrajšalo, je začela odkrivati nove in nove majhne lepote. Jih še opaziš? Ali ti je lepo živeti?

župnik Rafko