Kdor ne sprejme svojega križa in ne hodi za menoj, ni mene vreden. Kdor najde svoje življenje, ga bo izgubil, in kdor izgubi svoje življenje zaradi mene, ga bo našel. (Mt 10,38–39)

Na katerem mestu

»Ali ne bi mogli tega malo drugače prevesti?« mi je nekdo dejal, ko smo brali te odlomke: »Kdor ima očeta ali mater rajši od mene …« »Kdor najde svoje življenje, ga bo izgubil …« »Kdor ne sovraži svojega življenja …«

»Kdor ima očeta ali mater rajši od mene, ni mene vreden.« V teh besedah ljudje takoj slišimo primerjanje. Imeti »bolj rad« takoj postavimo v vrsto: kdo je spredaj, kdo je bolj zadaj. Kristus pa ne govori o mestu v vrsti, ampak o dveh različnih vrstah. Kdor meša ti dve vrsti med seboj, ni njega vreden.  Kristusa ne moreš imeti rad tako, kot imaš starše in obratno. Ljubezen med starši in otroki je vezana na naravo. Zato na tej ravni še ne more biti povsem svobodna. Tudi če se še tako trudiš, je v ozadju še vedno neka potreba. Svobodna ljubezen pa več ne sledi le potrebi. Svobodna je, ker že ljubi, kakor ljubi Bog. »Kakor v nebesih tako na zemlji.« Evangeliji za ljubezen do otrok ali staršev uporabljajo »filia«. Ko pa Jezus govori: »Ostanite v moji ljubezni,« uporabljajo »agape«. To je že prečiščena ljubezen.

Zato je ljubezen med možem in ženo že podoba te druge vrste. Dva se svobodno zavežeta in ju več ne veže kri. Sveta maša je tudi že prehod v drugo vrsto, ker tam že uživamo telo in kri, ki ni več kri staršev.

Kadar starši tega dvojega ne postavijo na dve različni ravni, nosijo otroci s seboj težo. Ljubezen med mamo in očetom je nekaj drugega kot ljubezen do otroka. Če mama, oče tega ne reši, se teža neodrešene narave prenaša naprej. In ko oče in mati ostaneta le v vrsti naravne ljubezni, kaj kmalu začneta ljubezen pričakovati ali celo zahtevati od otrok. Četrta zapoved zato ne pravi »ljubi«, temveč »spoštuj« očeta in mater. In kdor je začel ljubiti svobodno, najbolj spoštuje svoje starše.

Tako je tudi z našim krščanskim življenjem. Ne gre za nikakršno primerjanje, da bi morali »bolj ljubiti« Boga. Ljubezen do Boga ti pomaga, da boš prav ljubil tiste, s katerimi živiš. Če pa te ravni med seboj pomešamo, pokvarimo tudi našo krščansko vero.

Zato naj Kristus ne bo več v tvoji vrsti z drugimi. Ne postavljaj ga na to ali ono mesto. Staršev in drugih ne boš ljubil »manj« ali »več«.

župnik Rafko